V prostorih Kristalne palače v nakupovalnem središču BTCsta Društvo za soustvarjanje trajnostne družbe Trajnostni.org in portal Emobility.si organizirala posvet z okroglo mizo, ki je izpostavila aktualne izzive elektrifikacije prometa v Sloveniji in širše. Udeleženci so prisluhnili predstavnikom ustanov in podjetij, ki vplivajo na razvoj polnilne infrastrukture ter podali predloge sprememb in izboljšav. Te bodo ne nazadnje nujne, če želi Slovenija postati država, ki bo čedalje manj odvisna od fosilnih goriv.

Uvodoma je Primož Lemež iz Emobility.si predstavil nekatere evropske poglede na e-mobilnost in povzel dogajanje in sporočila konference Berlin Energy Transition Dialogue. Še pred otvoritvijo okrogle mize z naslovom Brez dlake na jeziku: o javni polnilni infrastrukturi za električna vozila je bil Lemež slikovit: »Kar zadeva e-mobilnost, je Evropa v srednjem veku, Slovenija pa v kameni dobi. Povsod po svetu se dogajajo izjemni projekti, predvsem v Južni Ameriki, Afriki, na Kitajskem in Bližnjem vzhodu. Svet se zaveda, da je daleč najcenejši način pridobivanja električne energije solarna energija, sledi pa ji vetrna.«

Lemež je v nadaljevanju opozoril na problematiko Evropske unije, ki je na področju e-mobilnosti brez pravega in enotnega načrta ter strategije kot tudi brez pravih vodij. Globalna statistika kaže, da so fosilni energenti že doživeli svoj vrhunec in se počasi poslavljajo – lani so imele naftne družbe po svetu za 1300 milijard dolarjev manj prometa z nafto kot leto prej. Seveda fosilna goriva potrebuje pretežno industrija, šele nato sledi promet. »Močni lobiji v Evropi skrbijo, da EU zamuja s pomembnimi odločitvami, razvoj električnih vozil na stari celini je prepočasen. Infrastruktura za e-mobilnost je sicer iz leta v leto boljša in bolj razvejana, a povsem ločeni in nepovezani sistemi upravljanja poskrbijo za porazno uporabniško izkušnjo.« 

Andrej Pečjak z inštituta Metron, eden pionirjev e-mobilnosti v Sloveniji, je zbrano občinstvo kljub temu spomnil, da stanje v Sloveniji ni slabo, saj smo med najboljšimi v regiji, se pa vsekakor ne moremo primerjati z najboljšimi v svetu. Pečjaka motijo številne birokratske ovire, težavo vidi tudi v tem, da se z vprašanji in projekti s področja e-mobilnosti ukvarjajo manj kompetentni ljudje.

Bojan Žlender z Ministrstva za infrastrukturo je dodal, da se stvari vendarle premikajo. V več strateških projektov zelene mobilnosti so se slovenska podjetja povezala v razvojna partnerstva, samo ministrstvo postavlja te vsebine pod prioritetne. Izrazil pa je pomisleke ob usmeritvah EU, ki ob elektrifikaciji mobilnosti še vedno močno podpira tudi naftno in plinsko industrijo.  

Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije je večkrat omenil slabšo uporabniško izkušnjo uporabnikov in potencialnih kupcev električnih vozil ter izpostavil neodgovorno obnašanje avtomobilskih proizvajalcev – tako z vidika proizvodnje, prodaje kot oglaševanja, saj s svojo negativno reklamo glede infrastrukture in avtonomije e-vozil med potencialnimi kupci sejejo strah in tako zavirajo napredek. »Veliko stvari bo treba premakniti v glavah ljudi, če bomo želeli električna vozila približati ljudem. Ustrezna infrastruktura je korak v pravo smer, a ljudje potrebujejo predvsem dobre zglede – rent-a-car vozila, različna mestna dostavna vozila in službena vozila bi bila dobra odskočna deska. Subvencija je sicer močna, a ne vsemogočna motivacija, saj ne pride do slehernika,« je menil Okorn. V ZPS so sicer opravili preprosto študijo področja e-mobilnosti in ugotovili, da se številnim uporabnikom, ki prevozijo vsaj 50 kilometrov na dan uporaba električnih vozil splača že danes, večini pa se bo šele leta 2025 – ko bodo cene nižje, avtonomija boljša in izbira večja.

Marko Logonder iz podjetja Marcon-i je prav tako izpostavil težavo uporabniške izkušnje in pokazal na dobre prakse v tujini. Različne kartice za uporabo javnih in drugih električnih polnilnic bi lahko relativno hitro in enostavno zamenjale mobilne aplikacije. Logonder je tudi pojasnil, zakaj med službenimi vozili ni več modelov gnanih z elektromotorjem: »Podjetja, ki bi želela električni vozni park, so kaznovana s strani finančne uprave, saj je glede na razliko v nabavni ceni, višja tudi višina dohodnine, ki jo mora zaposleni plačati takrat, ko vozilo uporablja v zasebne namene.« Nakazal je tudi možnost posnemanja nizozemskega primera reševanja parkiranja in polnjenja stanovalcev večstanovanjskih stavb, ki bi ob nakupu električnega vozila dobili stalno parkirno mesto in možnost polnjenja.

Da se že dela na ustrezni rešitvi v obliki spletne in mobilne aplikacija OneCharge, je udeležence razveselil Luka Strnad Peterca, predstavnik družbe Petrol. Ta svoj klasični poslovni model v zadnjih letih dopolnjuje z najrazličnejšimi energenti, tudi elektriko: »Petrol veliko vlaga v obnovljive vire energije, zanimajo nas tudi novi poslovni modeli. Več kot 300 inženirjev intenzivno postavlja sončne elektrarne po Sloveniji, na Hrvaškem smo lani postavili 9 vetrnih elektrarn, e-mobilnost je eden osrednjih ciljev in izzivov družbe, dojemamo jo kot prihodnost.«

Petrol orje ledino tudi na področju inovativnih poslovnih modelov, poslovnim uporabnikom in javnim uporabnikom že nudi poslovni najem električnega vozila kot storitev. Hkrati pa Strnad Peterca priznava: »Trenutno Petrol na področju e-mobilnost posluje z izgubo. Tako kot nekatere druge uporabnike nas motijo visoki stroški omrežnin, ki bi v primeru urbanih polnilnic in na avtocestnem križu lahko bili nižji, saj bi to v praksi močno pospešilo razvoj e-mobilnosti.«

Uporabnikom je sicer všeč, da ima Petrol namen resneje se lotiti izboljšav na področju uporabniške izkušnje, vendar pa ne moremo biti zadovoljni z dosedanjo realizacijo. Nič od večletnih obljub še ni doseženo oziroma izpolnjeno. Polnilnice SODO, ki jih Petrol upravlja, so vse bolj osamljene kljub vedno hitreje rastočemu številu električnih vozil na cestah. Osnovni razlog za ta pojav, ki ga resda zaznavajo tudi v drugih državah, je nepošteno določeno zaračunavanje storitve polnjenja, ki kot mersko enoto upošteva zgolj časovno trajanje polnjenja. To je glede na naravo storitve in zelo spremenljive zmogljivosti polnjenja povsem neprimerno. Poslovni model Petrola je povsem nevzdržen, tako s stališča dobičkonosnosti kot s stališča uporabniške izkušnje.

Svojevrsten izziv voznikov električnih vozil so tudi daljša in predvsem mednarodna potovanja. Že za vožnjo do Nemčije se morajo »oborožiti« s skoraj deset karticami za različne polnilnice. Pri tem si uporabniki želijo rešitve, podobne gostovanju iz sveta mobilne telefonije – elektriko bi radi uporabljali povsod, plačali pa le enemu (domačemu) ponudniku, saj bi ta imel sklenjene pogodbe o gostovanju. Družba Petrol že intenzivno dela na tem, saj se s ponudnikom Allego, ki je s svojimi polnilnicami prisoten v Avstriji, Nemčiji, na Slovaškem in Nizozemskem že dogovarja za tovrstno gostovanje in brezstično polnjenje na polnilnicah.

Božo Kastelic iz družbe SODO je ob predstavljenih slabih izkušnjah uporabnikov povedal, da kot lastniki hitrih polnilnic zagotovo niso zadovoljni in da vse kritike glede sistema zaračunavanja sprejemajo dobronamerno ter da bodo ukrepali v smeri izboljšanja uporabniške izkušnje. V razpravi je bil izpostavljen primer Slovaške, kjer so imeli na hitrih polnilnicah podobno ureditev zaračunavanja kot pri nas. Sistem obračunavanja iz časovnega v zaračunavanje dejanske količine pretočene energije so uspešno nadgradili in tako poenotili uporabniško izkušnjo voznikov osebnih vozil pri točenju kateregakoli energenta ne glede na to, ali gre za tekoče oziroma plinske energente ali pa električno energijo.

Teo Bunta iz društva Trajnostni.org podjetja Implera je že dolgoletni uporabnik različnih vrst vozil z elektromotorji, zato prav tako pogreša strateško usmeritev države na tem področju. »V teoriji so stvari jasne, v praksi pa nič ne gre enostavno. FURS, EKO Sklad, postavljanje vtičnic v urbanih in večstanovanjskih okoljih – vse zahteva ogromno časa in živcev,« je dejal in izpostavil še dva pomembna vidika e-mobilnosti: »Poraba energije in izpusti CO2 niso edini vzgib pri uvajanju e-mobilnosti v prometu. Avtomobili z motorji na notranje izgorevanje so v urbanih okoljih, kjer so hitrosti nizke, neučinkoviti in ustvarjajo smog, prašne delce ter hrup – škodujejo zdravju in ozonu. Prav tako uvoz naftnih derivatov pomeni, da denar, ki smo ga zaslužili – v slovenskem prometu ga je za okoli dve milijardi evrov letno, pretakamo v države izvoznice nafte. Ta denar bi lahko lokalno krožil in skrbel za večjo gospodarsko rast ter več delovnih mest.«

Bunta je kot največjo težavo e-mobilnosti v Sloveniji opisal ozaveščanje prebivalstva, pri čemer je pokazal tudi na nekatere akterje, ki bi jo morali spodbujati: »Vsekakor je nekaj narobe, če ZPS uporabnikom sporoča, da se jim bo električni avtomobil splačal šele leta 2025, ali pa, če direktor ELESa javnost zavaja, da omrežna infrastruktura ne bo kos rasti obsega električnih vozil. Zagnanost proizvajalcev in prodajalcev električnih vozil je vidna v tem, da se najbolj prodajana vozila na svetovnih trgih v Sloveniji sploh ne prodajajo, ali pa jih je težko dobiti po dolgih čakalnih dobah. Težko razumem, da se Petrolu upravljanje z javnimi sredstvi postavljenih električnih polnilnic ne splača, Lidlu in Mercatorju pa se enake polnilnice splačajo, čeprav so jih sami financirali«

Sporočilo dogodka in okrogle mize je sicer bilo sklepčno: Slovenija potrebuje celovito rešitev za učinkovito e-mobilnost, za njeno uresničitev pa bodo morali skupaj stopiti vsi – država, elektro podjetja in zasebni kapital.

Drugi del dogodka je postregel s predstavitvijo izsledkov ankete. V njej so uporabniki električnih vozil jasno podprli s strani organizatorja predlagane ukrepe za reševanje težav in izrazili željo, ki sledi direktivi EU, da mora biti uporabniška izkušnja na polnilni infrastrukturi preprosta in pravična. Uporabniki polnilnic si želijo uporabo brez komplicirane prijave ter pošteno zaračunavanje po porabljeni energiji s ceno, ki bo nižja od cene fosilnih energentov za primerljivo prevoženo razdaljo.

Jaka Žvab je predstavil predloge Elesa za enotno platformo upravljanja s polnilno infrastrukturo, ki bi bila prilagodljiva glede na potrebe omrežja v različnih koničnih obdobjih odjema energije. Predlog bodo poskušali uvesti v prakso v pilotnem projektu, za katerega čakajo odobritev za sofinanciranje iz javnih sredstev.

Jože Jurša se je posvetil zdravstvenim težavam, povezanim s kakovostjo zraka in navedel ukrepe Ministrstva za okolje in prostor, ki v sodelovanju z občinami in drugimi deležniki lahko pomagajo zagotoviti čistejši zrak in boljše zdravstveno stanje prebivalstva. Prašni delci v zraku so po podatkih Evropske okoljske agencije krivi za približno 1.710 prehitrih smrti v Sloveniji letno. Skupne stroške zdravstvenih in drugih povezanih stroškov zaradi onesnaženega zraka agencija ocenjuje na dobrih 988 milijonov evrov letno.

Društvo trajnostni.org poudarja, da je vlaganje v ukrepe za opuščanje fosilnih energentov premajhno. Prej omenjeni milijardi evrov zdravstvenih stroškov lahko prištejemo še milijardo za uvoz naftnih derivatov, 200 milijonov za posledice prekomernega hrupa, stroške prevelikega izpusta CO2 in tako dalje. In to vsako leto. Za subvencije pri nakupih električnih vozil namenimo na drugi strani zgolj 5 milijonov, za polnilnice 200.000 letno. Če bi subvencionirali čistejše oblike javnega prometa, uporabo polnilnic, realizacijo predlaganih ukrepov, vlagali v ozaveščanje, bi to pomenilo samo nekaj odstotkov trenutnih stroškov in izgub. Zakaj tega nihče ne vidi in ne ukrepa? 2. tir in podobne projekte bi lahko že v enem letu financirali samo iz teh prihrankov.

V zaključku je organizator dogodka, Društvo Trajnostni.org, napovedal skorajšnje nadaljevanje dialoga s posameznimi vpletenimi akterji, ki lahko prispevajo k učinkovitejšemu delovanju infrastrukture. Posamezne pogovore naj bi izvedli tako, da jih bodo lahko v realnem času na daljavo spremljali vsi zainteresirani in imeli možnost postaviti vprašanja in predlagati rešitve. Napovedali so tudi jesenski dogodek “Brez dlake na jeziku: omrežje in e-mobilnost”, namenjen predvsem ugotavljanju realnih dejstev glede pripravljenosti slovenskega prenosnega in distribucijskega omrežja na masovni prihod električnih vozil v prihodnjih letih.

Prepričani smo, da lahko prav nevladne organizacije pomembno prispevamo k skupnim ciljem, da se enkrat za vselej znebimo škodljivih posledic uporabe fosilnih energentov in vsi užijemo koristi uvedbe e-mobilnosti in še bolj ambicioznega uvajanja obnovljivih virov energije.

https://trajnostni.org/